Zakaj postavljati odprta vprašanja?

Ko govorimo s svojimi zaposlenimi, govorimo s posamezniki, ki jih ne poznamo nujno dobro, predvsem ne na osebni ravni. To je vedno predstavljalo določen izziv, še posebej sedaj, ko se zaposleni po dolgem času dela na daljavo ponovno vračajo v pisarne ali pa se poslužujejo hibridnega dela in se s sodelavci srečujejo le nekajkrat na mesec. 

Obstaja pa preprosta rešitev, ki vam bo omogočila pogovor s komerkoli in kadarkoli – odprta vprašanja. S pomočjo takšnih vprašanj, se lahko izognete pogostim in ponavljajočim pogovornim vzorcem, hkrati pa spodbudite večji pretok informacij. 

Kako se odprta vprašanja razlikujejo od zaprtih? 

Zaprta vprašanja lahko primerjamo z vprašanji na testu, kjer moramo obkrožiti enega izmed podanih odgovorov. Načeloma je nanje odgovoriti preprosto in kratko, pogosto celo z eno samo besedo. Ne zahtevajo dodatne razlage in ne spodbujajo debate, saj se v večini ukvarjajo z dejstvi.  

Odprta vprašanja pa bi na drugi strani lahko primerjali z esejem. Takšna vprašanja ljudi spodbudijo, da svoje odgovore oblikujejo na podlagi svoje perspektive in mnenja. Od sogovornika ne zahtevajo dejstev, pač pa se ukvarjajo z mislimi in čustvi, večinoma pa jih niti ne moremo označiti kot pravilne ali napačne. 

Večinoma postavljamo vprašanja na način, da dobimo odgovore, ki jih želimo. Medtem ko poslušamo odgovore, se pogosto poslužimo bežnega nasmeha, prikimamo, ter počakamo da sogovornik sam pove več. Če želimo priti do informativnih in vsebinsko polnih odgovorov bi morali postavljati odprta vprašanja, ki našega sogovornika vabijo k deljenju lastnih misli, mnenj in vpogledov. To lahko storimo tako, da vprašanja “Kdo? Kaj? Kdaj? Kje? Zakaj?” zamenjamo s takimi, ki se začnejo z “Kako…? Zakaj…?” ali pa sogovornika še dodatno spodbudimo k razmišljanju z vprašanji, ki se začnejo z “V kakšnem smislu…? Kako je bilo …? Kaj si mislil/-a…?”. 

Zaprta vprašanja niso prepovedana

Vsekakor ne. Lahko so zelo dober uvod v več odprtih vprašanj, ki jim sledijo. Sogovorniku lahko enostavno pustimo, da sam pove kolikor misli, saj navsezadnje, kdo pa ne rad govori o sebi? Boje pa je, da vodimo pogovor v smeri, ki nakazuje, kaj nas najbolj zanima. Na primer, namesto “Povej mi o sebi!” lahko bi rekli: “Povej mi o svojem življenju tekmovalnega žonglerja!”. S tem se izognemo postavljanju preširokih vprašanj, ki lahko sogovornika zmedejo. Torej, tudi kadar postavimo zaprto in sicer morda prazno vprašanje, lahko temu vprašanju sledi odprto, s kterim sogovorniku pokažemo, da smo vprašanja postavili zaradi resničnega zanimanja in ne zaradi pritiska družbenega bontona ali zgolj z namenom kramljanja.

Če vas še nismo popolnoma prepričali, pa si poskusite sami odgovoriti na spodnji vprašanji in takoj boste opazili razliko. 

Vprašanje 1: Kako je šel sestanek?

Vprašanje 2: O čem ste se na sestanku pogovarjali?