BESEDE, KI SI JIH ZAPOMNIMO

Vam je slišati znano?

»Are you talking to me?« (film »Taksist«)

»I’m going to make him an offer he can’t refuse« (film »Boter«)

»I have a dream« (govor Martina Luthra Kinga Jr.)

Uspeh jezika v poslovnem svetu se meri na blagajni in pri ceni delnic. V politiki se na primer meri na dan volitev. Torej so besede v poslu, ki delujejo, besede, ki prodajajo. V politiki pa: besede, ki delujejo, so besede, ki zmagujejo. Obema sferama pa je skupno naslednje: besede, ki delujejo, so brezčasne. V mnogih primerih take besede celo preživijo govorca.

Vse, zgoraj naštete, odlične fraze imajo skupno, da so inspirativne in aspirativne: pozitivne, navdihnejo in s seboj pripeljejo t. i. »call to action«. Napisane in povedane so bile z namenom, da dvignejo naše duše in se nas globoko dotaknejo.

Seveda pa nihalo zaniha tudi na drugo stran in ni vse, kar si zapomnimo, politično uspešno. Poglejmo si nekaj primerov:

• Richard Nixon: »I’m not a crook«. Prekršil je glavno pravilo komuniciranja z javnostjo, saj je ponovil kritiko kot del zagovora. https://www.youtube.com/watch?v=sh163n1lJ4M
• Jimmy Carter: »Crisis of Confidence«. Govor iz leta 1979 ponuja neverjetno število napak. Takrat je bilo stanje v Ameriki slabo, zato so svetovalci predsedniku predlagali, da se pogovori z Američani. Kar 10 dni se je pogovarjal z različnimi ljudmi in s tem izpeljal 10 dni trajajočo fokusno skupino. Carter jih je poslušal, morda preveč, ponotranjil je vso negativno energijo, zato je njegov govor odražal depresijo. Najprej jim je povedal »da je predsednik, ki čuti njihovo bolečino«, potem pa je začel z govorom o krizi v duhu države, da ZDA niso več nepremagljivi, da ekonomija ni več trdna kot dolar – kar se ni nikoli do takrat zgodilo v govorih predsednikov. Kar so ljudje slišali, navkljub temu, da je prevzel odgovornost, je predvsem to, da so krivi Američani sami. Kaj pa so v resnici potrebovali? Optimizem. https://www.youtube.com/watch?v=1IlRVy7oZ58
• Jack Welch iz GE je zelo dobro poznal moč besed in je svojim ljudem zelo jasno komuniciral, kdo »daje kruh na mizo« in na koga morajo biti zaposleni osredotočeni – na kupce. »Zato sem svojim ljudem vedno govoril: podjetje ni tisto, ki daje varnost zaposlitve, zadovoljni kupci jo dajejo. Njihova služba ni bila prilizovanje šefom, ampak izdelava produktov, njihova prodaja in vse povezano s tem. Če bomo koncentrirani na kupce, bomo imeli službe.«

Besede … če sem malo bolj poetična: tako kot je Helenin obraz premaknil tisoč ladij, besede spremenijo zgodovino.