Blog

Ta teden smo s Slovenskim društvom za odnose z javnostmi izpeljali 23. SKOJ. Občutki? Čudoviti. Navdušena sem bila nad vsebino, ki jo je uprava v tesnem sodelovanju s programskim odborom pripravljala dolgo časa. Vsak, ki se je kadarkoli lotil priprave konference, se zaveda koliko dela se skriva v ozadju, še posebej pa so se razmere spremenile zaradi dejstva, da imamo po več kot enem letu vsi dovolj dogodkov, ki se odvijajo na spletu. Poleg dela v ozadju in finančni podpori naše letne konference, smo sodelovali tudi vsebinsko – največkrat malo nezavidljiva pozicija zadnjega pogovora oziroma predavanja je tokrat pripadala režiserju Mitji Okornu. In edino, kar lahko rečem je: premalo časa sva imela. Mitja je sproščen profesionalec, ki je garal za svoje dosežke. Kar pa je seveda v nasprotju s prepričanjem mnogih, da je uspel čez noč. Kot bi rekel kolega: »Chop wood, carry water« – tisti, javnosti nevidni del, ki ga kontinuirano opravljamo vsak dan, pripelje do rezultatov in vesela sem bila, da je bil Mitja pri tem brutalno iskren. 

Kar nekaj vzporednic sva lahko potegnila med njegovo in našo stroko, neki temelji so seveda značilni za vse. Verjetno pa je mene osebno najbolj zanimal njegov kreativni proces, še posebej dva dela: gnetenje ideje in testiranje (čeprav vsi, ki ste poslušali najin pogovor, veste, da je namesto »gnetenja ideje« uporabljal drugačne izraze). 

1. Gnetenje ideje (v primeru filmske industrije gre za oblikovanje končnega scenarija)

Ne boste verjeli, da je tudi ta del krepko povezan s kontinuiranim delom in brutalno iskrenostjo ekipe, ki ji zaupaš, da bo iskreno podala povratno informacijo. Največji del uspešnega filma je namreč scenarij, ki ga nekaj mesecev po več ur na dan, vsak dan, secira na prafaktorje in preoblikuje v končno obliko skupaj z ljudmi, ki ne bodo pazili na besede, ampak bo njihov cilj drugje: narediti želimo odličen film. To pa je tudi pomembna lekcija za komunikatorje, kjer se nam prevečkrat zgodi, da se zaljubimo v idejo in ne želimo slišati povratne informacije, ker bi ta pomenila velike spremembe, ki si jih ne želimo. Kaj je ključno? Idejo o projektu je potrebno secirati prej, pred lansiranjem, saj bodo povratne informacije s trga bistveno bolj bolele – finančno in čustveno. 

2. Testiranje

Ko scenarij dobi končno obliko in film posnamejo, pride na vrsto montiranje, ko vsako različico postavijo pred manjšo publiko, da dobijo njihove vtise, ki jim omogočajo spremembe v zgodbi – včasih izrežejo celotne scene in tudi like. Vse je odvisno od gledalcev na testiranjih. In to je ponovno lekcija za nas – preden gremo v lansiranje, projekt pretestirajmo. Vem, da je pri mnogih to že standard, o katerem ne razmišljajo, ker je del procesa, a ta nasvet je za vse tiste, ki tega še ne delajo.